Dedovanje

Dedovanje po zakonu pride v poštev, kadar volja zapustnika ni izražena v oporoki. Zakon jasno določa kdo ima prednost pri dedovanju, in sicer z določanjem dednih redov, ki si sledijo po vrstnem redu. Splošno pravilo je, da imajo pri dedovanju prednost tisti, ki so zapustniku najbližje. Tako so v prvem dednem redu zapustnikovi potomci ter njegov zakonec oz. zunajzakonski partner. V drugem in tretjem dednem redu pa bolj oddaljeni sorodniki. V kolikor obstajajo dediči v prvem dednem redu, do dedovanja ne bodo upravičeni dediči iz drugih dednih redov. Pred preostalimi dednimi redi imajo prednost dediči po vstopni pravici. V tem primeru gre predvsem za potomce dedičev, ki so umrli pred zapustnikom s čimer se zagotovi, da dedujejo potomci oz. dediči umrlega dediča.

Dedovanje po oporoki pride v poštev kadar je zapustnik že za časa življenja pripravil veljavno oporoko. Obstaja več vrst veljavnih oporok od katerih sta navadno najbolj popularni pisna oporoka s podpisom zapustnika in še dveh oporočnih prič ali pa kar lastnoročno zapisana oporoka, ki niti ne potrebuje podpisov posebnih oporočnih prič. Kot je bilo že omenjeno je tudi volja zapustnika omejena, saj ta razen v izjemnih primerih z oporoko ne more izključiti “najbližjih” dedičev oz. nujnih dedičev. Nujne dediče lahko izključi iz dedovanja le v kolikor obstajajo razlogi za razdedinjenje dediča oz. kadar obstajajo okoliščine, ki kažejo na dedno nevrednost dediča. V praksi gre predvsem za primere, ko se je dedič moralno huje pregrešil zoper zapustnika, in sicer že za časa njegovega življenja in bi torej bilo nepravično pričakovati, da bi imel ta po njem dedno pravico. V kolikor bi zapustnik iz kakršnegakoli razloga želel preprečiti, da bi po njem dedovale osebe, ki jih ne navaja v oporoki ter bi želel, da so do tega upravičene le osebe, ki jih sam določi, lahko to stori le tako, da že za časa življenja sklene eno od veljavnih dednopravnih pogodb s katerimi svoje premoženje prenese na takšne upravičene osebe. Navadno se v takšnih primerih sklene pogodba o dosmrtnem preživljanju, pogodba o preužitku ali izročilna pogodba, njihov glavni smisel pa je, da ne gre za enostransko naklonitev zapustnika, temveč za dvostranski odplačni pravni posel, kjer pravice in obveznosti veljajo na obeh straneh. O podrobnostih se posvetujte s svojim odvetnikom.

Z dedovanjem se predvsem zagotovi pravno nasledstvo po umrlemu zapustniku. Dediči, ki dedujejo po zapustniku so univerzalni pravni nasledniki zapustnika. To pomeni, da se nanje prenesejo tako pravice kot tudi obveznosti zapustnika. Dedovanje za dediča ni smiselno kadar so obveznosti zapustnika večje od njegovih pravic oz. njegovega premoženja. V takšnih primerih se je dedovanju bolje izogniti, in sicer tako, da se dedič odpove dedovanju. Najlažje se je dedovanju odpovedati na samem zapuščinskem naroku s podajo ustrezne izjave. Dedovanju pa se je v določenih primerih možno odpovedati tudi vnaprej v dogovoru z zapustnikom vendar le če gre za potomca ali zakonca. Glede na to, da gre pri dedovanju lahko za zelo pomemben življenjski dogodek posameznika, je način kako do njega pride in kdo je upravičen do same dediščine in pod kakšnimi pogoji zelo podrobno urejeno v Zakonu o dedovanju.