Odvetnik za kazenski postopek in premoženjskopravni zahtevek

Odvetnik za kazenski postopek ima dvojno vlogo. Po eni strani lahko zastopa obtoženca oz. obdolženca. V tem primeru govorimo o odvetniku kot zagovorniku v kazenskem postopku. Po drugi strani pa lahko odvetnik za kazenski postopek zastopa oškodovanca. V tem primeru govorimo o odvetniku kot pooblaščencu v kazenskem postopku. V obeh primerih je odvetnikova glavna naloga, da ob poznavanju in spoštovanju vseh pravil, ki urejajo kazenski postopek (predvsem Zakon o kazenskem postopku) ter pravil, ki urejajo materialno kazensko pravo (Kazenski zakonik) zastopa interese svoje stranke ter ji pomaga pri uveljavljanju njenih pravic. Zagovornik v kazenskem postopku ima težjo vlogo kot pooblaščenec v kazenskem postopku, saj se je dolžan boriti proti tožilcu, ki ima za seboj celoten državni aparat. Pooblaščenec v kazenskem postopku nima takšne težke vloge, saj navadno sodeluje skupaj s tožilcem in ima interes, da je obtoženi obsojen. Le v primeru pravnomočne obsodbe obtoženca bo lahko premoženjski zahtevek pooblaščenca v kazenskem postopku uspešno rešen.

Zagovornik v kazenskem postopku je odvetnik za kazensko pravo, ki se specializira za kazenski postopek. Vsakdo ima pravico, da se v kazenskem postopku brani s pomočjo zagovornika. To velja tudi v predkazenskem postopku, in sicer celo na samem začetku, ko osumljenec pride prvič v stik s policijo. Včasih je obramba z zagovornikom celo obvezna. To velja v različnih primerih, in sicer predvsem, kadar je osumljeni ali obtoženi v priporu ali pa kadar je obravnavam zaradi kakšnega kaznivega dejanja za katerega je predpisana daljša zaporna kazen. V takšnih primerih govorimo, da je bil zagovornik v kazenskem postopku postavljen po uradni dolžnosti. V večini primerov so odvetniki za kazensko pravo kot zagovorniki postavljeni po uradni dolžnosti oz. ex offo, v nekaterih primerih pa se obdolženi odloči, da bo imel raje svojega zagovornika in ga imenuje oz. postavi sam. Pooblaščenec v kazenskem postopku navadno ni postavljen po uradni dolžnosti ter se oškodovanec sam odloči ali si bo za pomoč omislil odvetnika za kazesnko pravo. Izjemoma se pooblaščenca v kazenskem postopku postavi po uradni dolžnosti, in sicer ko gre za primere, ko so oškodovanci mladoletne osebe ter je potrebno posebno varovanje njihovih pravic v kazenskem postopku.

Pooblaščenec v kazenskem postopku je prav tako odvetnik za kazensko pravo. Njegova naloga, v razliko od odvetnika kot zagovornika, je v tem, da pomaga oškodovancu z vložitvijo ustreznega premoženjskega zahtevka, posredno pa s tem pomaga tudi tožilcu, saj imata navadno oba isti interes, in sicer da se obtoženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja ter se ga obsodi s pravnomočno sodno odločbo. Pooblaščenec v kazenskem postopku s predlaganjem različnih dokazov ter zasliševanjem prič in obtoženca sodeluje pri izvajanju dokazov v kazenskem postopku. Tako zagovornik kot pooblaščenec sta torej odvetnika v kazenskem postopku, vendar si stojita nasproti in imata povsem različne interese in cilje. Pooblaščenec v kazenskem postopku lahko v določenih primerih celo prevzame vlogo tožilca. Gre za primere, ko tožilec odstopi od pregona, kar se lahko zgodi iz različnih vzrokov, navadno pa zaradi mnenja tožilca, da je za nadaljevanje pregona zoper obtoženca premalo dokazov. V takšnih primerih odvetnik za kazensko pravo v vlogi pooblaščenca nastopi kot tožilec. Žal pa je v praksi malo primerov, ko bi pooblaščenec lahko uspešno povsem nadomestil tožilca ter dosegel obsodilno sodbo.

Dokazovanje v kazenskem postopku je kompleksna dejavnost. Včasih se dokazovanje v kazenskem postopku pojmuje s postopkom in izvajanjem obrambe obtoženca. V večini primerov se ta pojem uporablja za nasproten primer, in sicer za primere dokazovanja krivde obtoženca. V prvem primeru govorimo o dokazovanju v kazenskem postopku, ki ga izvajata obtoženi ter njegov morebitni zagovornik, v drugem primeru pa o dokazovanju v kazenskem postopku, ki ga izvaja tožilec, in sicer v škodo obtoženca. Dokazovanje v kazenskem postopku se lahko začne že zelo zgodaj. Policija v fazi predkazenskega postopka namreč začne z zbiranjem indicev in dokazov, ki naj potrdijo ali ovržejo njen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Takšno dokazovanje s strani policije vodi tožilec, ki policijo vodi in usmerja. Ko ta zbere dovolj dokazov, lahko v določenih primerih zahteva preiskavo v kazenskem postopku, čemur lahko sledi vložitev obtožnice, v drugih primerih pa lahko takoj vloži obtožni predlog. V obeh primerih se dokazovanje v kazenskem postopku nadaljuje tako, da sodišče na podlagi že zbranih dokazov ter morebitnih novih presodi ali jih je dovolj, da se obtoženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja. Dokazovanje v kazenskem postopku se navadno zaključi s pravnomočno sodno odločbo, ki je lahko bodisi obsodilna, bodisi oprostilna.

Z odškodnino v kazenskem postopku navadno nimamo v mislih odškodnine, ki jo lahko obsojeni zahteva od države v primeru, da je bil po krivem obsojen in je posledično po krivem prestajal zaporno kazen, temveč predvsem primere, ko oškodovanec zahteva povrnitev škode od obtoženca. Odškodnino oškodovanec v kazenskem postopku zahteva tako, da pred sodiščem (navadno s pomočjo odvetnika za kazensko pravo) vloži ustrezen premoženjskopravni zahtevek (oz. premoženjski zahtevek). Namen odškodnine pri povzročeni materialni oz. premoženjski škodi je v tem, da se oškodovancu povrne škoda, ki mu je bila prizadejana, v primeru nepremoženjske škode, pa da pridobi ustrezno zadoščenje v denarni obliki. O odškodnini v kazenskem postopku odloči kazensko sodišče, in sicer po tem, ko ugotovi ali je obtoženec zagrešil očitano mu kaznivo dejanje. Včasih, kadar je višino ustrezne odškodnine v kazenskem postopku težko ugotoviti, lahko sodišče odloči, da kljub obsodilni sodbi ne bo odločalo o povzročeni škodi. V takšnih primerih sodišče za uveljavljanje odškodnine, oškodovanca napoti na pravdno sodišče.

Premoženjskopravni zahtevek (tudi premoženjski zahtevek) vloži oškodovanec v kazenskem postopku, in sicer z namenom, da od obsojenca pridobi ustrezno odškodnino za prizadejano mu škodo. Sodišče oškodovanca že na samem začetku kazenskega postopka posebej opozori na to, da lahko priglasi premoženjskopravni zahtevek. Premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku navadno ne rabi biti tako podroben in dodelan kot je odškodninski zahtevek v pravdnem postopku, vendar se vseeno svetuje, da ga oškodovanec ne oblikuje sam, temveč si priskrbi ustrezno pomoč odvetnika za kazensko pravo. Odvetnik za kazensko pravo vam ne bo pomagal le sestaviti in vložiti ustrezen premoženjskopravni zahtevek, temveč bo poskrbel, da bo ta uspešen oz. da vam bo škoda dejansko tudi povrnjena.

Položaj oškodovanca v kazenskem postopku je v osnovi nekoliko podoben položaju priče v kazenskem postopku. Oba sta namreč sprva zaslišana, prav tako se od njiju pričakuje, da izpoveta po resnici. Položaj oškodovanca v kazenskem postopku se s potekom kazenskega postopka močno razširi. Oškodovanec ima za razliko od priče pravico, da ga zastopa pooblaščenec, lahko sodeluje pri izvajanju vseh dokaznih predlogov ter sam predlaga svoje dokaze, predvsem pa lahko vloži ustrezen premoženjskopravni zahtevek. Položaj oškodovanca v kazenskem postopku v celoti ureja Zakon o kazenskem postopku, kjer so tudi podrobno določene njegove pravice kot tudi obveznosti. Oškodovanec v kazenskem postopku je pogostokrat tudi glavna obremenilna priča, ki ima za razliko od navadne priče pogostokrat interes, da se obtoženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja.